Turkmenistan ima površino 491.200 kvadratnih kilometrov in je država brez izhoda na morje v jugozahodni osrednji Aziji. Meji na Kaspijsko morje na zahodu, Kazahstan na severu, Uzbekistan na severovzhodu, Afganistan na vzhodu in Iran na jugu. Večina celotnega ozemlja je nižinska, ravnice so večinoma pod 200 metri nadmorske višine, 80% ozemlja pa pokriva puščava Karakum. Na jugu in zahodu so gore Kopet in Palotmiz. Glavne reke so Amu Darja, Tejan, Murgab in Atrek, ki so večinoma razširjene na vzhodu. Veliki kanal Karakum, ki poteka čez jugovzhod, je dolg 1.450 kilometrov in ima namakanih površin približno 300.000 hektarjev. Ima močno celinsko podnebje in je eno najbolj suhih območij na svetu.

Država je razen glavnega mesta Ashgabat razdeljena na 5 zveznih držav, 16 mest in 46 okrožij. Pet držav je: Akhal, Balkan, Lebap, Mare in Dasagoz.

V zgodovini so ga osvojili Perzijci, Makedonci, Turki, Arabci in mongolski Tatari. Od 9. do 10. stoletja našega štetja sta ji vladali dinastija Taheri in dinastija Saman. Od 11. do 15. stoletja so mu vladali mongolski Tatari. Turkmenski narod je bil v osnovi izoblikovan v 15. stoletju. 16-17. Generacije so pripadale kahivu Hiva in kahari Buhara. Od konca šestdesetih do sredine osemdesetih let je bil del ozemlja združen z Rusijo. Turkmenčani so sodelovali v februarski in oktobrski socialistični revoluciji leta 1917. Sovjetska oblast je bila ustanovljena decembra 1917, njeno ozemlje pa je bilo združeno v Turkestansko avtonomno sovjetsko socialistično republiko, Horazmo in Buharsko sovjetsko ljudsko republiko. Po razmejitvi območja etničnega upravljanja je bila 27. oktobra 1924 ustanovljena Turkmen Sovjetska socialistična republika, ki se je pridružila Sovjetski zvezi. Vrhovni sovet Turkmenistana je 23. avgusta 1990 sprejel Deklaracijo o državni suverenosti, razglasil neodvisnost 27. oktobra 1991, spremenil ime v Turkmenistan in se 21. decembra istega leta pridružil Uniji.

Državna zastava: Je vodoravni pravokotnik z razmerjem med dolžino in širino približno 5: 3. Podlaga zastave je temno zelena, z navpičnim širokim pasom, ki gre skozi zastavo na eni strani droga, v širokem pasu pa je od zgoraj navzdol razporejenih pet vzorcev preprog. V zgornjem delu zastave je polmesec in pet petokrakih zvezd, luna in zvezde pa so bele. Zelena je tradicionalna barva, ki so ji všeč Turkmenci; polmesec simbolizira svetlo prihodnost; pet zvezd simbolizira pet organskih funkcij človeka; vid, sluh, vonj, okus in dotik; petkraka zvezda simbolizira stanje snovi v vesolju: trdna, Tekočina, plin, kristalna in plazma; preproga simbolizira tradicionalne ideje in verska prepričanja turkmenskega ljudstva. Turkmenistan je postal ena od republik nekdanje Sovjetske zveze oktobra 1924. Državna zastava, sprejeta od leta 1953, naj bi dodala dve modri črti na zastavo nekdanje Sovjetske zveze. Oktobra 1991 je bila razglašena neodvisnost in sprejeta sedanja državna zastava.

Turkmenistan ima skoraj 7 milijonov prebivalcev (marec 2006). Obstaja več kot 100 etničnih skupin, od tega 77% Turkmencev, 9,2% Uzbekistanov, 6,7% Rusov, 2% Kazahstanov, 0,8% Armencev, poleg Azerbajdžanov in Tatarjev. Splošno rusko. Uradni jezik je turkmenščina, ki spada v južno vejo altajske jezikovne družine. Pred letom 1927 je bil turkmenski jezik zapisan v arabski abecedi, kasneje v latinski abecedi, od leta 1940 pa v uporabi cirilica. Večina prebivalcev verjame v islam (suniti), Rusi in Armenci pa v pravoslavno cerkev.

Nafta in zemeljski plin sta industrijski stebri turkmenistanskega nacionalnega gospodarstva, kmetijstvo pa prideluje predvsem bombaž in pšenico. Mineralni viri so bogati, predvsem z nafto, zemeljskim plinom, mirabilitom, jodom, neželeznimi in redkimi kovinami. Večina držav je puščavskih, vendar je pod zemljo veliko virov nafte in zemeljskega plina. Dokazane zaloge zemeljskega plina znašajo 22,8 bilijona kubičnih metrov, kar predstavlja približno četrtino svetovnih zalog, zaloge nafte pa 12 milijard ton. Proizvodnja nafte se je s 3 milijonov ton letno pred osamosvojitvijo povečala na 10 milijonov ton, letna proizvodnja zemeljskega plina pa je dosegla 60 milijard kubičnih metrov, obseg izvoza pa 45 do 50 milijard kubičnih metrov. Hrana, kot so meso, mleko in olje, je tudi popolnoma samozadostna. Turkmenistan je zgradil tudi številne nove termoelektrarne, njegovi državljani pa elektriko uporabljajo brezplačno. BDP je leta 2004 dosegel 19 milijard ameriških dolarjev, kar je za 21,4% več kot v prejšnjem letu, BDP na prebivalca pa skoraj 3000 ameriških dolarjev.

Ashgabat: Ashgabat je glavno mesto Turkmenistana (Ashgabat), nacionalno politično, gospodarsko in kulturno središče ter eno najpomembnejših mest v Srednji Aziji. Nahaja se v osrednjem in južnem Turkmenistanu ter na južnem robu puščave Karakum in je razmeroma mlado, a pridno mesto v Srednji Aziji. Nadmorska višina je 215 metrov, površina pa več kot 300 kvadratnih kilometrov. Prebivalcev je 680.000. Gre za zmerno celinsko sušno podnebje s povprečno temperaturo januarja 4,4 ℃ in julija 27,7 ℃. Povprečna mesečna količina padavin je le 5 mm.

Ashgabad je bil prvotno grad turkmenske podružnice Jiezhen, kar pomeni "Mesto ljubezni". Leta 1881 je carska Rusija ustanovila pomorsko okrožje Houli in tukaj postavila upravno središče. Na predvečer prve svetovne vojne je mesto postalo trgovsko središče med carsko Rusijo in Iranom. Leta 1925 je postal glavno mesto Turkmenske sovjetske socialistične republike. Po koncu druge svetovne vojne je sovjetska vlada izvedla obsežne povojne gradnje v Ašhabatu, vendar je oktobra 1948 prišlo do potresa z močjo 9-10 stopinj po Richterju, ki je skoraj uničil celo mesto, skoraj 180.000. Ljudje so umrli. Obnovljen je bil leta 1958, po več kot 50 letih gradnje in razvoja pa se je Ashgabat ponovno razvil. 27. decembra 1991 je Turkmenistan razglasil svojo neodvisnost, Ašhabat pa je postal glavno mesto Turkmenistana.

Potem ko je Turkmenistan oktobra 1991 razglasil svojo neodvisnost, se je vlada odločila prestolnico zgraditi v edinstveno mesto iz belega marmorja, vodno mesto in zeleno prestolnico na svetu. Ashgabat je eno najhitreje rastočih mest na svetu, vse nove stavbe pa so zasnovali francoski arhitekti, zgradili pa so jih Turki. Površina stavbe je prekrita z vsem belim marmorjem iz Irana, zaradi česar je celotno mesto videti belo in svetlo.

Vrtove, trate in fontane si lahko ogledate povsod v mestu, znameniti Centralni kulturni in počitniški park v bližini Narodnega gledališča pa je bujen z rastlinjem in vonjem cvetja. Po razpadu Sovjetske zveze so nove stavbe v mestu na novo zgrajene povsod, predsedniška palača je čudovita, nevtralna vrata, spominski kompleks na potres, narodni muzej in sirotišnica so unikatni.